Mladi raziskujejo Pohorje

Učenci so se v sklopu priprav na državni festival Turizmu pomaga lastna glava pomerili tudi v tekmovalnih igrah - ena izmed njih je bila vlečenje vrvi
​Učenke analizirajo zemljevid, s pomočjo katerega so iskale skriti zaklad v oplotniškem Vintgarju
 ​Učenke v oplotniškem Vintgarju analizirajo vodo v Oplotniščici
 
Menim, da lahko kot učiteljica na Osnovni šoli Pohorskega bataljona Oplotnica, odigram zelo pomembno vlogo v življenju mladostnikov. To imam vedno v mislih, ko stopim v razred. Poleg zgodovine poučujem tudi izbirni predmet Turistična vzgoja, kjer veliko časa namenimo spoznavanju naravne in kulturne dediščine domačega kraja in okolice. Tako vsako leto obiščemo in raziščemo eno turistično znamenitost, ki jo nato vključimo v nek zanimiv turistični produkt. Seveda je v naše raziskovanje vključeno tudi Pohorje, ki ponuja različne možnosti turističnega udejstvovanja. S ponosom lahko tudi povem, da smo poskrbeli za promocijo naše Oplotnice tudi širše, saj vsako leto sodelujemo na festivalu »Turizmu pomaga lastna glava«, ki ga organizira Turistična zveza Slovenije. Na tem festivalu smo vsako leto zelo uspešni, saj se lahko pohvalimo z večjim številom zlatih priznanj, kar nas uvršča v sam vrh osnovnih šol, ki izobražujejo osnovnošolce tudi na področju turizma. Pomena življenja v neokrnjeni naravi – Pohorju – pa se zavedajo tudi oplotniški osnovnošolci, ki so svoja razmišljanja o življenju v tem delu Slovenije, strnili v nekaj vrstic.


                                                                                                                                                 ​NINA RAZBORŠEK, učiteljica na Osnovni šoli Pohorskega bataljona Oplotnica
​                                                                                                                                                                                                                                              (Fotografije in besedilo)


EMA SAMASTUR: Na obrobju Pohorja oz. v njegovi bližini živim že vrsto let. In zdaj ko sem že malo starejša, se zavedam, kako pomembno je, da živim tukaj. Bivanje tukaj ima veliko prednosti pred življenjem v kakšnih večjih mestih. Imamo čisti zrak in veliko sprehajalnih poti, ki so odlične za lahkotne sprehode ob uživanju v naravi in lepih razgledih okoli nas. In čeprav nam včasih manjka kakšna aktivnost, ni lepšega kraja za življenje in vzgojo otrok, kot so obronki Pohorja. Svoj domači kraj doživljam kot umirjeno, prijazno in čisto okolje.

LUKA GORENJAK: Ko slišim besedo »Pohorje«, se takoj spomnim na prelepe zelene gozdove, prečudovite pohorske vintgarje, čista jezera in potoke, ki so si uredili struge med skalami. Pohorje in okolica Pohorja je polna naravnih ter kulturnih dediščin, s katerimi so povezane različne šege in navade ter zanimive zgodbe, ki se prenašajo iz roda v rod. Zelo sem vesel, da živim pod veličastnim Pohorjem, saj imam dovolj svežega in čistega zraka ter veliko možnosti za gibanje ter sprostitev v naravi.

ZALA PUČNIK: Živim v dolini pod Pohorjem, v majhni vasi, kjer so pretežno družinske kmetije. Čeprav smo v resnici blizu avtoceste, se zdi, da živimo odmaknjeno in skoraj v idiličnem svetu. Ko zjutraj odprem oči, vidim sončne žarke, kako prebijajo krošnje dreves bližnjega gozda. Rada sem v domačem gozdu in ob bližnjem potoku. Dan pogosto zaključim z daljšim sprehodom med polji in travniki, ko se sonce poslavlja in ožarja Pohorje v ozadju. Takrat so na nebu najlepše barve. Ko poletje prehaja v jesen, je večerno nebo pogosto rdeče barve. Ob takih dnevih vedno slišim mamine besede: »Miklavž piškote peče.« Zelo rada imam naravo in srečna sem, da lahko živim sredi nje. Nikjer ni lepše kot na Pohorju.

ZOJA STERMECKI: Pohorje dojemam kot prečudovito pokrajino polno naravnih in kulturnih znamenitosti, ki se jih v teh časih moramo še bolj zavedati. Pohorje sem pobližje spoznala preko mame in njenega dela, kar me je popeljalo do tega, da samo Pohorje še bolj cenim, to da živimo na samih obronkih mi veliko pomeni. Nekateri od otrok nikoli ne zaužijejo in začutijo narave in njenega čara, tako kot jo lahko mi praktično vsak dan. Menim da je prednost prav ta, da smo vseeno v stiku z naravo in prav tako z urbano civilizacijo, saj imamo možnost za oddih v gozdu, da prisluhnemo šumenju dreves in listov pod našimi nogami, da lahko opazujemo divje živali v njihovem naravnem habitatu pa nam zato sploh ni treba v živalski vrt. Vsekakor mi pomeni veliko, da živim ravno tu in verjetno bom z leti še bolj podrobno spoznala privilegij, da živim v tako lepi pokrajini.